Treniranje predstavlja pomemben del mojega bivanja in je precejšen del moje identitete. Trening, učenje in podajanje znanja o treniranju je moja esenca. Zaradi tega sem kdor sem in se hkrati zavedam svoje subjektivnosti, saj sklepam, da procesu treniranja pripisujem večji pomen v primerjavi s povprečnim človekom. Govorim seveda o povprečnosti na skali vrednotenja pomena treniranja v življenju posameznika, ne o čem drugem. Nikoli nisem mislil, da sem zaradi svoje discipline na tem področju komu superioren oz. da je nekdo zaradi pomanjkanje te meni inferioren. Nekako se mi zdi ustrezno, da podam to pojasnilo, preden preidem k bistvu te objave.
Ena izmed resnic procesa treniranja je konstantno soočanje z naporom. Če hočeš biti boljši, kot si bil včeraj, če hočeš vedeti več, kot si vedel včeraj, moraš prilagoditi odnos do življenja na tak način, da si temu kos. S tem, da moraš včasih najti odgovore na kompleksna osebna vprašanja, s tem da si konstantno močnejši od prirojene lenobe človeštva in s tem, da si dovolj pogumen, da verjameš v lasten uspeh. Na poti treniranja se boš poleg telesnih muk tako soočal tudi z dvomom vase in dvomom svojih namenov in vsemi ostalimi pomisleki, ki bodo na račun udobja skušali pogasiti tvojo vnemo.
Zakaj se mučim z vsem tem? Zakaj si toliko prizadevam? Zakaj mi je to pomembno? Kje je smisel vsega, kam je odšla motivacija in zakaj bi vztrajal?
Kaj, če ta vprašanja malo obrnemo in jih postavimo v drugačen okvir. Morda lahko del odgovora najdemo prav v njih:
Ali je bolje trpeti zaradi občutka telesne neprijetnosti ali je bolje trpeti zaradi šibkega zdravja in gibalne nesposobnosti?
Ali je bolje trpeti občutek lakote ali je bolje trpeti negativno samopodobo zaradi debelosti?
Ali je bolje trpeti zgodnje vstajanje ali je bolje trpeti za bolečino v hrbtu?
Ali je bolje trpeti zaradi odrekanja ali je bolje trpeti zaradi nezadovoljstva s samim seboj? A je bolje trpeti zaradi treniranja ali trpeti zaradi posledic ne treniranja?