Obožujem izzive, projekte, zastavljanje ciljev in sistematično analitičen način ravnanja, ki mi ga omogoča takšen način življenja. Že od nekdaj, sem kot športnik oz. navdušenec nad zmogljivostmi človeškega telesa imel raznorazne osebne izzive, v katerih sem se želel preizkusiti in napredovati. Vse se je nekako začelo v srednji šoli z željo po preoblikovanju telesne postave in kasneje nadaljevalo predvsem na področju razvoja sposobnosti največje jakosti premagovanja bremen in spretnosti obvladovanja raznoraznih gibanj z lastno težo. Vmes sem se še občasno in bolj rekreacijsko ukvarjal s tekom, kolesarjenjem in hojo v hribe. Vse to me je do danes izoblikovalo v nekoga, ki uživa v raznovrstnih dejavnostih, ki zahtevajo precej širok spekter človeških zmogljivosti. Zase bi tako lahko rekel, da sem po zmogljivostih trenutno precej »univerzalec«, kar je z vidika neke splošne pripravljenosti človeka solidno. Istočasno mi širok spekter vsebin, s katerimi se ukvarjam onemogoča izrazito specifičen razvoj specifičnih zmogljivosti, s katerimi bi morda na nekaterih področjih lahko več dosegel.
Recimo imam nadpovprečno razvito mišično maso, a v primerjavi z nekom, ki je specialist v »bodybuildingu« izrazito zaostajam v veličini in estetiki, imam solidne dvige počepa, potiska s prsi in mrtvega dviga, a se ne morem kosati s powerlifterji, zmorem nekaj veščin kalistenike, a v primerjavi z resnimi telovadci moje največje sposobnosti bolj spominjajo na njihovo ogrevanje. Da ne omenim zmogljivosti na področju vzdržljivosti, v kateri se resnično in niti približno ne moram kosati s tako imenovanimi človeškimi gamsi. Še bi lahko našteval, ampak naj tej točki mislim, da je ideja jasna.
Pravijo, da je dobro ubijalec odličnega in s tem se strinjam, saj s svojim širokim vsebinskim navdušenjem žrtvujem svojo odličnost na ožjem področju telesne zmogljivosti. S tem sem se sprijaznil, saj moja nagnjenja k tipu vadbe odgovarjajo mojemu prepričanju o svoji podobi naprednega športnika. Nekdo bi lahko to razumel kot neke vrste izgovor, da se za svojo univerzalnostjo skrivam pred zahtevnim in enoličnim procesom, ki bi me na določenem procesu lahko naredil odličnega. Morda je nekaj resnice tudi v tem, a hkrati vem, da do sedaj še nisem uspel izbrati zgolj enega športa, kateremu bi 100% posvetil ves svoj trenažni proces, prav zaradi občutka škode, ki bi jo tovrstna specializacija povzročila ostalim zmogljivostim. Ta osebni konflikt v meni ždi že kar nekaj časa in počasi mislim, da ga začenjam razumeti. Hkrati se zavedam, da tovrstna ideologija lahko človeka hitro pahne v neke vrste cono udobja, v kateri se namesto napredka izvaja miš maš treninga tega in onega, tako malo po občutku sem in tja. Bojim se, da se mi zadnje čase dogaja prav to. Objektivno seveda s tem ni nič narobe, subjektivno pa vem, da sem se bolje počutil in bil bolj uspešen, ko sem pred sabo imel konkretno zastavljene cilje. Iz te filozofije se je rodila ideja o projektu deseterobojec.
Projekt deseterobojec je sestavljen iz 10 izzivov, v katerih bom v enem letu poskušal izboljšati vse svoje zmogljivosti v športnih nalogah, ki mi nekaj pomenijo in v katerih uživam. Gre se za izzive, ki zahtevajo jakost pri premagovanju bremen, jakost pri premagovanju obremenitev z lastno težo, aerobno vzdržljivosti in eksplozivnost. Projekt je zanimiv, saj bom skušal na vsakem področju bodisi izenačiti bodisi preseči svoj najboljši izid vseh časov in zato, ker so si določene vsebine med seboj razvojno nasprotujoče. Projekt bo od mene zahteval ogromno treninga, dobrega načrtovanja vsebin, ustrezne taktike in napredne mentalne pripravljenosti. Odločil sem se, da bom izvedbo projekta javno delil preko zapisov na spletni strani in preko posredovanja vadbenih vsebin na socialnih omrežjih s samo motivacijskim namenom in željo po ustvarjanju avtentičnih vsebin ter morebitno inspiracijo mojih sledilcev. V resnici sem se v nekaj podobnega že spustil v poletju 2020, vendar sem takratni projekt opustil, zaradi specifične želje po osvojitvi 200 kg počepa, ki je prevladala v takratnem procesu.
Počep – 5x dvokratnik telesne mase (≈ 165kg)
Potisk s prsi – 130 kg
Mrtvi Dvig – 1x dvainpolkratnik telesne mase (≈ 205 kg)
Zgib z nadprijemom – 15x
Skleca v prosti stoji – 1x
“Muscle up” na krogih – 1x
Vzpon po severni sabotinski poti – < 30:00
Kolesarski vzpon od telovadnice do Korade – < 45:00
Tek 5 km – < 22:30
Skok z nasprotnim gibanjem – > 50 cm
Za konec predstavitvenega zapisa moram še nujno poudariti, da je to kar počnem striktno individualno prilagojeno in vprašljivo primerno za širšo javnost. Izrazito individualna je tudi smiselnost tovrstnega početja in ideologije, s katero ne želim poudarjati drugega kot, da je omenjena ideologija primerna še za koga drugega razen zame. Hkrati ni to ideologija, ki jo silim svojim strankam, saj je vsak človek svoja zgodba in ne projekcija mojih želja ali nečimrnosti. Vse torej izhaja iz lastnih vzgibov, želja, prioritet, zmožnosti in osebnih razlogov, ki so vezani na mojo filozofijo treninga in telesne pripravljenosti človeka. Tako kot pravi moj dober prijatelj o namenu, zakaj bi človek počel karkoli težaškega, je verjetno najboljši odgovor da »zato, ker lahko«. Naj tipično in morda malce romantično zaključim še z miselnostjo odličnosti grških filozofov, ki povzema moj globok življenjski smisel: »Noben človek nima pravice biti amater v smislu telesne pripravljenosti in sramotno je, da se postara, brez da bi videl lepoto in moč, ki ga je sposobno njegovo telo«.